KARATE za CRNI PAS Jordan Roth prevedel Miha Svete, član KK ATOM SHOTOKAN Domžale po predlogu mojstra Lovrenca Kokalja • Predgovor Malo je ljudi, ki se ukvarjajo s karatejem in si zasluzijo naziv »instruktor«. Zasluzijo si ga sele po dolgoletnem treniranju karateja. V prihajajocih letih si zelim videti vedno vec »pravih« instruktorjev, ki bi ucili svoje ucence v duhu pravega karateja. Zalostno je videti, da postaja pravilna oblika, zaradi velikih turnirjev in trofej, vse manj pomembna. Resnicen napredek se pokaze sele skozi urjenje in delo, ki potekata na tradicionalni nacin. Trda vadba pripelje do neposrednih rezultatov: ucenec se izboljsuje in napreduje, vse lazje gradi osebnost in krepi moc volje. Posameznik, ki doseze visoko tehnicno raven vescine, ne da bi dosegel tudi duhovno popolnost, ki bi jo podpirala, se ni pravi karateist. Jordan je bil moj ucenec 11 let od 15, ki jih je posvetil karateju. Preuceval je karate in predano treniral. Njegovo knjigo vidim, kot pravi in iskren pristop k karateju. Tsutomu Ohshima • Uvod Karate je dandanes edinstven med sporti in privlaci drzne in srcne borce. Zahodni svet je v svoji zelji po raziskovanju in novostih, sprejel karate kot nov izziv v svetu sporta. Za zahodni svet je bil resnicno nov, v resnici pa star ze stoletja. Karate je nacin neoborozene samoobrambe v katerem so tisti deli telesa, ki jih lahko uporabimo kot orozje, uporabljeni v najvecji mozni meri. Pred petnajstimi leti, ko se je avtor knjige prvic zavedel karateja, je bilo na voljo zelo malo informacij o tem razburljivem in zanimivem sportu. Zanimanje za karate se povecuje. Carobna beseda »karate«, se preko televizije in drugih medijev, reklamira in siri. Kaj se zacetnik nauci iz teh virov? Vidi predvsem »umetnost« razbijanja opek in lomljenja desk. Knjiga je bila izdana, kot pomoc pri seznanjanju javnosti s karatejem. Gradivo zajema vse zahteve za CRNI PAS 1. DAN. Mojstri pa bodo v njej nasli precej stvari, ki jim bodo pomagale pri sirjenju njihovega znanja, saj je dodanih mnogo podrobnosti, ki so ponavadi, delezne posebnega zanimanja. Mnogi japonski termini so, zaradi lazjega ucenja, izpusceni. Izbira jezika ni bistvena, vendar morajo instruktorji pri prevajanju izbirati besede, katerih zvok in izgovorjava so izrazito eksplozivne (odsekane). Odlocnost se nikoli v zgodovini ni bila tako potrebna kot sedaj. Dinamicna fizicna vadba, z daljnoseznimi ucinki, krepi in daje nove zivljenjske moci. Kar pa se kaze v zmanjsanju mladostniske delikventnosti, izboljsanju fizicnega in dusevnega zdravja in se v marsicem. Bodoci ucenci pogosto sprasujejo, »Ali lahko s karatejem premagam boksarja ali rokoborca?« Taka in drugacna provokativna ugibanja karate ne odobrava. Resnicna vrednota karateja je v nadgrajevanju zdravja in prijetni aktivnosti, ki vodi v boljse razumevanje in nadzorovanje lastnih pomanjkljivih osebnih lastnosti. Karate se od vecine drugih sportov loci v vdanosti strogi notranji disciplini. Vprasanje o tem, kdo zmaga, je zaradi tega nepomembno. Bistvo karateja je v tem, da cloveka pripravi ne le na obrambo pred napadalcem, temvec tudi na vzpone, padce in pasti zivljenja. S krepitvijo duha, razvijamo sposobnost upiranja skusnjavam. Poudarjene so tri stvari: • Zdrava fizicna vadba. • Ucinkovita oblika samoobrambe. • Razvijanje osebnosti z vztrajnostjo, popolnostjo in samoobvladovanjem. Nacini vadbe, predstavljeni v tej knjigi, ucence ne bodo naucili le samoobrambnih tehnik, temvec bodo predvsem razvijali posameznikovo zdravje, moc, aktivnost in energicnost. Ceprav avtor knjige priporoca zgodnje ukvarjanje s karatejem, pozna tudi ucence, ki so se s karatejem priceli ukvarjati sele s petdesetimi leti. Za aktivno vadbo karateja se lahko odloci kdorkoli in se z njim ukvarja do relativno visoke starosti. Karate, torej omogoca trening, ki poteka skozi vse zivljenje. Ne dovolite se zavesti preracunljivcem, ki prisegajo na slavo karateja. Prepricajte se o viru informacij in verodostojnosti bodocega instruktorja preden se odlocite za karate. Jordan Roth
PREDSTAVITEV »Najvisji cilj umetnosti karateja ni v zmagi ali porazu, temvec v popolni osebnosti udelezencev.«
Najbolj znan simbol karateja je stisnjena pest*. Vsakemu, ki spozna pomembnost tega simbola, postane simbol vir navdiha. Ceprav je izvor karateja nejasen, je splosna domneva, da je izsel in se razvijal iz samoobrambnih tehnik, ki so se jih menihi, pred veliko stoletji, naucili v shaolinskem samostanu na severu kitajske od Darume (Bothitharama), indijskega budisticnega meniha**. Menihom, zaradi verskega prepricanja, nosenje orozja ni bilo dovoljeno. Kot pravi legenda, se je Daruma odlocil uporabiti razlicne dele telesa, kot npr. roke (dlan in komolec) in noge (koleno in stopalo), kot orozje, za zascito pred lokalnimi razbojniki. Tako je pest postala kladivo ali buzdovan; odprta dlan pa mec, bodalo ali tigrovi kremplji. Tehnike pa so podkrepili z razlicnimi vajami za utrjevanje udarnih povrsin. Posledicno je dosegel udarec, ki ga je zadal nekdo, ki je izvajal utrjevanje kontaktnih povrsin, zelo opustosujoc ucinek. Ko je Daruma te tehnike predstavil, so se razsirile po vsej kitajski in postale poznane kot kung-fu in kempo . S trgovino pa so prisle tudi na Okinawo, kjer so med vec deset let trajajoco japonsko okupacijo, ko je bilo orozje prepovedano, dosegle visoko stopnjo popolnosti. Kitajske tehnike so se na Okinawi vsekakor pomesale s tehnikami avtohtone borilne vescine Okinawa-te. Mojster Gichin Funakoshi je clovek, kateremu gre najvec zaslug, da se je karate sistematiziral do te ravni, kot jo poznamo danes. Rodil se je leta 1868 v Shuri na Okinawi. Kot enajstletni decek se je zacel uciti vescin, ki so bile osnove danasnjega karateja. Obvladal je obe vodilni vescini, ki sta takrat prevladovali na Okinawi. Shorei in Shorin sta soli, ki se vedno obstajata. Nacin Shorei poudarja silne in mocne gibe, Shorin pa uporablja okretne in hitre tehnike. Mojster Funakoshi je ideji tih dveh karate sol zdruzil v eno, ki jo danes poznamo kot Shotokan. Shoto je bil psevdonim mojstra Funakoshija, ki je bil takrat znan tudi kot pisatelj. »Shotokan« je tako preprosto oznaceval Funakoshijev Dojo. Danes oznacuje solo karateja, ki so se ga ucili njegovi ucenci na vecjih japonskih univerzah in pozneje v Karate Zvezi Juzne Kalifornije ( South California Karate Association ), ki jo je ustanovil Tsutomu Ohshima. Sola Shotokan je tako primerna za vse tipe postav. Pri Zahodnjakih, ki so tezji in bolj masivni, so priljubljene malo pocasnejse, vendar mocnejse tehnike sole Shorei. Lazjim posameznikom pa je bolj vsec sola Shorin, ter njene hitre in okretne tehnike, ki so zanje bolj primerne. Mojster Funakoshi je leta 1922 odsel z Okinawe na japonsko. Ministrstvo za izobrazbo ga je povabilo, da bi pouceval karate na univerzah po japonski. Sest let preden je dobil povabilo, je namrec na japonskem nekajkrat demonstriral karate. Predstavitev teh tehnik, je bila verjetno prva predstavitev karateja. V letih, ki so sledila, se je ponudila priloznost sodelovanja med razlicnimi solami in nacini, tako avtohtonimi, kot prevzetimi. Medtem, ko se je sola mojstra Funakoshija razvijala, je uporabljala tudi druge sodobne tehnike samoobrambe. S prenosom borilne vescine na japonsko se je beseda kara zamenjala z besedo »Okinawa« in tako je iz »Okinawa-te« nastal kara-te. Japonska je bila ob koncu 2. svetovne vojne okupirana. Vojasko poveljstvo ZDA, pod poveljstvom generala Douglasa MacArthurja, je strogo prepovedalo ukvarjanje z judom in kendom, ki naj bi bilo prevec vojasko. Karate, ki je bil se relativno neznan, je za nekaj casa usel prepovedi in se razcvetel. Tsutomu Ohshima je bil takrat student fakultete Wesada in je imel to sreco, da ga je med leti 1948 in 1953 ucil sam mojster Funakoshi. Pod vodstvom mojstra Funakoshija je dosegel stopnjo crni pas 3. dan. (V naslednjih letih je nato dosegel najvisji 5. dan). Ob primerjavi s sedanjimi trendi rangiranja, se je potrebno spomniti, da mojster Funakoshi sam ni nikoli podelil visje stopnje kot je 5. dan. V tradicionalnih smernicah, vsaka stopnja pasu predstavlja obsezen in svojstven nivo predstavitve. Trend, ki tezi k nostavnejsemu pridobivanju stopenj, povzroca le cedalje vecje razvrednotenje resnicne vrednosti dolocene stopnje pasu. Tsutomu Ohshima je leta 1952, na japonskem univerzitetnem Sandan (Crni pas 3. DAN) izpitu, dosegel najvisji rezultat***. Vsebina tega turnirja je pokrivala tehniko (kate) in sparing. Kmalu po smrti Mojstra Funakoshija je Ohshima, kot student, obiskal Zdruzene Drzave, kjer naj bi dokoncal svoj studij na fakulteti v juzni Kaliforniji. Na zeljo interesentov je Ohshima zacel leta 1956, v templju Konko v Los Angelesu, poucevati karate. 5 Decembra 1959, je Ohshima organiziral drugo izpitno polaganje. Avtor te knjige je bil takrat eden izmed sestih, ki so opravili izpit za Crni pas 1. DAN****. Ti prvi izpitniki so bili pionirji Shotokan karateja v Zdruzenih Drzavah. Tsutomu Ohshima je novim nosilcem crnega pasu narocil naj se naprej na akademskem nivoju napredujejo v umetnosti karateja. Cutilo se je, da se lahko na ta nacin, karate kmalu razvije bolj v umetnost izpopolnjevanja osebnosti, kot le v edinstveno borilno vescino. Kmalu po tem, ko se je Ohshimi ponudila priloznost obiskati Brazilijo in nato Francijo, je porocal o navdusencih karateja tudi v teh dezelah. Kasneje se je vrnil v Francijo za leto dni, organiziral po drzavi razne skupine, izboljseval in oplemenitil njihove vadbene programe. Konec leta 1962 se je vrnil v Zdruzene Drzave in nadaljeval s poucevanjem v Southeren California Karate Association. Februarja 1967 pa se je Tsutomu Ohshimi ponudila priloznost za ponoven obisk rodne japonske. S seboj je povabil majhno skupino svojih ucencev, ki so postali prva organizirana skupina ameriskih karateistov, ki je imela turnejo po japonski. Avtor knjige je bil clan te skupine. Turneja je bila organizirana teko, da bi skupina lahko spoznala nekaj najbolj spostovanih mojstrov borilnih vescin. Med njimi tudi Mojstra S. Sato, ki jih je v Kodo-kanu poucil o judu. Mojster Isao Obata, tudi Gichin Funakoshijev ucenec, je skupino povabil na univerzo Keio, kjer je bil glavni instruktor karate kluba. Mojster Kisshomaru, sin Mojstra Uyeshibe, je skupini predstavil aikido. Kasneje, v Nagoyi, pa so obiskali predstavitev karateja Mojstra Hironori Otsuke, ustanovitelja stila Wado-Kai. Clani skupine so imeli cast spoznati tudi mojstre karateja Toshiro Kamata, Shigeru Egamia in Hiroshi Noguchia. Med kratkim dvo tedenskim obiskom so trenirali skupaj s karateisti iz Wasede, Keioe, Toya, Hoseia, Takushokua, Meijia in fakultet Nihona. Po zaslugi gostoljubnosti vseh sodelujocih in izkusnje, ki so jih obiskovalcem posredovali najboljsi karateisti daljnih dezel, je ta obisk, vsakemu posamezniku Ohshimove skupinice izredno koristil. Duh karateja, lahko z mednarodnim sodelovanjem in aktivnostmi povezanimi z njim, deluje kot sila povezovanja v svetu. Vsak, ki je bil prica tovaristvu, ki izhaja iz takih in podobnih srecanj, lahko v tem pogledu razume njegov potencial. * Karate, prevedeno dobesedno, pomeni »prazno pest«. Stisnjena pest je simbol sole Goju. ** Naj bo kakorkoli ze, dejstvo je: samoobramba se je zacela, ko je prvi jamski clovek vzdignil roko, da bo prestregel krepelo ali kamen, ki ga je zalucal sovrazni sosed. Ta naravna reakcija se je skozi mnoga stoletja nestetokrat preoblikovala. Dandanes najdemo v razlicnih kulturah, to isto instinktivno reakcijo, oznaceno z razlicnimi imeni, kot so npr. boks, rokoborba, savate, itd. *** V zgodnjih letih se niso poznali uradnih nazivov, kot je univerzitetni prvak, ali katerokoli drugo vrsto tekmovanj s katerimi bi lahko dolocili zmagovalca. Tako je najboljsi postal tisti, ki je dosegel najboljsi rezultat na tem »napredovanju«. **** Leto prej je bilo organizirano prvo izpitno polaganje Southern California Karate Association. Takrat nihce ni uspel poloziti izpita za Crni pas; najvisji, ki so bili takrat podeljeni so bili rjavi pasovi razlicnih stopenj. • Osebnostni in fizicni razvoj Vsak trening karateja mora biti obvezno skrben, vztrajen in vnet. Traja lahko najvec dve uri in se ponovi nekajkrat tedensko. Omogoceni morajo biti zelo kratki odmori (pred in po intervalih med posameznimi vajami), ki naj bi locevali glavne faze treninga. Saljenje in razposajenost je neprimerna. Vzpodbujati se mora resnost. Stalno moramo vzpodbujati k sposobnosti ohranjanja koncentracije skozi celoten trening in to koncentracijo tudi preko vsega treninga preizkusati. Odmisliti moramo vse nepomembne misli. Instruktor mora med vajami, ce je potrebno oz. ce ucencem popusca koncentracija ali prehitro kazejo utrujenost (so leni), ukazati: »Zbistrite misli!«. Sposobnost koncentracije in njeno razvijanje nam bo pomagalo pri vsakdanjih zivljenjskih problemih. Ta znacilnosti obvladovanja svoje notranjosti je Azijcem bolj ali manj prirojena, kar je posledica stoletij njihove filozofije, joge in zen budizma. Zahodnjaki pa morajo v razvoj te osebne lastnosti veliko vloziti in jo vestno negovati. Pravzaprav da ucenec, ko se pricne uciti, instruktorju in pomocnikom pravico do tako strogega treninga, kot pac smatrajo, da je za napredovanje in izboljsanje osebnosti ucenca potreben. Ucenec bi si moral v glavi ustvariti sliko popolne osebnosti in si nato preko treniranja karateja prizadevati doseci to. Fizicno pripravljen ucenec, ne bi smel prenehati s treningom ob prvih znakih izcrpanosti (razen, ce je z njim kaj fizicno narobe). Gnal naj bi se naprej in dosegel nivo »drugega vetra«, ki ga bo napolnil z energijo in mu omogocil nadaljevati z novo mocjo. Ucenec, ki potrebuje 30 minut napora, da se utrudi, bo ugotovil, da z odlocnostjo lahko ta prag precej povisa. Med sparingom se velikokrat zgodi, da se oba sodelujoca popolnoma izcrpata. Izcrpanost se najpogosteje kaze z oslabljeno drzo (imata previsok stav, da bi razbremenila noge), uporabo neucinkovite tehnike in na druge nacine, ki kazejo brezvoljnost. Ucenec, ki v tem trenutku »stisne zobe« in obdrzi pravilen stav in tehniko, ter se prisili k nadaljevanju, ne bo le dosegel stopnje »drugega vetra«, temvec bo verjetno tudi zmagal. Fizicno bolj pripravljen ucenec, ki ne da vse od sebe, tako ne bo proizvedel toliko moci, kot sibkejsi nasprotnik, ki uporablja vso svojo energijo, podkrepljeno z boljso psihicno pripravljenostjo. Zdi se, da ko se utrudimo, pricnemo racionalizirati porabo telesne energije. Pricnemo se prepricevati, da smo imeli se posebno tezak delavni dan ali da smo premalo spali prejsnjo noc, itd. Ucenec karateja, bi se v teh trenutkih moral otresti takih misli in se odlociti za nadaljevanje. Predan instruktor bo, zaradi taksne spartanske narave karateja, pogosto ucence gnal nad normalno mejo vzdrzljivosti. Prav takrat, ko skupina ucencev deluje izcrpano, lahko zahteva dodatno ponavljanje vaje ali kat. Ucenci lahko v prizadevanju, da bi iz sebe iztisnili zadnjo rezervo energije, pozdravijo vsako novo vajo z kiai (vzklikom), ki jim da moc in voljo potrebno za zadnje ponovitve. Veliko ucencev bo prav v tej narascajoci odlocnosti vseh, ki jo vzpodbuja enoglasen kiai , videlo izziv in moc. Ob narascajocem zanimanju za karate in danasnjem poudarjanju fizicne pripravljenosti, je pomembno, da prepricamo ljudi o vrednosti karateja kot dobrega programa za fizicno vadbo. Resno tezavo pri ovrednotenju vadbe karateja je predstavljalo premajhno stevilo ameriskih ucencev, ki bi se z njim ukvarjali dovolj dolgo, da bi jih lahko v statistiki uporabili kot primerjalno bazo. Vsaka ocena, ki bi iz tega sledila, bi bila zato spekulacija. Leta 1962 je bilo preverjenih stirinajst ucencev karateja, ki so trenirali najmanj leto dni. Ker karate poudarja pomembnost uporabe maksimalno koncentrirane moci, so bili prvi testi meritve vse sorazmerne moci. Testiranje je vodil Dr. Phillip J. Racsh z kalifornijske fakultete za medicino, pomagal pa mu je Eugene R. O`Connell z oddelka za telesno izobrazbo kalifornijske univerze v Los Angelesu. Testi TPS ( Total Proportional Strenth) so bili opravljeni na enak nacin, kot pri stirinajstih rokoborcih enake starosti, enakih izkusenj in drugih dejavnikov. Za meritev oprijema leve in desne roke, je bilo potrebno stisniti preprosto merilno napravo. Za ugotavljanje moci dviga s hrbtom, se je bilo potrebno z iztegnjenimi koleni skloniti, pograbiti vzvod pod obremenitvijo in ga dvigniti kolikor je bilo mogoce. Moc nog so preverili na enak nacin, testiranec je le pocepnil in zopet potegnil vzvod tako visoko kot ga je lahko. Rezultate so nato zmanjsali za moc na vsak funt telesne teze. Analiza podatkov je nato pokazala, da so bili karateisti statisticno znacilno mocnejsi v nogah in so zato dosegli opazno boljsi skupni rezultat kot rokoborci. Kar pa je rezultat intenzivnega in obseznega treninga nog v vseh fazah poucevanja karateja. Pravzaprav se na treningih karateja vadi precejsnje stevilo razlicnih noznih tehnik, tako so noge posteno izurjene v celotnem spektru njihovega delovanja. Razlike teh dveh skupin v testiranju oprijema desne in leve roke, ter dviga s hrbtom niso bile velike. Oboji pa so bili boljsi od sportnikov iz drugih sportov. Rezultati, kot smo ze omenili, zaradi omejenega stevila testirancev, niso bili dokoncni. Avtor knjige si je seveda drznil trditi, da bodo nadaljnje raziskave pokazale, da karateisti razvijejo mocnejse noge kot ostali sportniki borilnih sportov. Gibi v karateju temeljijo predvsem na tehnikah, ki uporabljajo brce in direktne udarce s pestjo. Vendar karate uporablja tudi prijeme in mete. Ti so primarno namenjeni motenju nasprotnikove obrambe, pred napadom in so zato sekundarnega pomena. Danasnji mojstri karateja, zato zelo poudarjajo hitrost pri izvajanju teh gibov. Sodobnejse raziskave so se posvetile reakcijskemu casu in hitrosti gibov. Primerjale so ucence karateja in udelezence A.A.U. Wrestling Championship1962 tekmovanja. Reakcijski cas in hitrost giba so merili z napravo, ki je bila sestavljena iz vzvoda, zarnice in fotocelice. Testna oseba je morala, ko je operater zarnico vklopil, umakniti roko z vzvoda, jo hitro sproziti predse, ter prestrec zarek. Analiza koncnih rezultatov preverjanja karateistov in rokoborcev in njihovo primerjanje ni pokazalo bistvene razlike med njimi. Pomembna pa je bila povprecna starost, katera je bila pri karateistih 31,6 in pri rokoborcih 24,5. Povprecna starost ucencev karateja je bila precej visja, zato lahko predvidevamo, da bi bili reakcijski casi 24 letnih karateistov hitrejsi od 32 letnih. Karateisti bi bili tako pri enaki starosti opazno hitrejsi od A.A.U. rokoborcev. Postavlja pa se vprasanje o smiselnosti primerjave reakcijskih casov karateistov in amaterskih rokoborcev, saj eni poudarjajo hitrost iztegnitve rok in nog, drugi pa izredno elasticnost gibov. Drug nacin razlage je v tem, da karateisti nebi bili v mladosti nic hitrejsi. Redni trening naj bi zavrl procese staranja ali pa so ucenci karateja z izvajanjem vaj za hitrejso odzivnost izboljsali svoj reakcijski cas. Zakljucki niso mogoci vse dokler se karate ne bo tako razsiril, da bodo na voljo dobri karateisti enakih starosti kot testirani A.A.U. rokoborci. Za nadaljnje raziskave so predlagani testi, ki bodo preverjali atletske sposobnosti na dolocenih preverjanjih vzdrzljivosti in moci udarca. Avtor je preprican, da se bo kvaliteta vadbe karateja izkazala v obeh primerih. TOTAL PROPORTIONAL STRENGTH (Primerjava med univerzitetnimi rokoborci in ucenci karateja) (TPS rezultati: telesna teza v funtih)
(Povprecen odziv v sekundah)
Nekaj dnevni intenzivni skupinski trening, ki ga izvajamo vsako poletje izjemno koristi (urnik na 60. str.). Ucenci naj trdo trenirajo nekaj ur na dan, najbolje na prostem v naravi. Posebno dobro je, ce ucni nacrt vsebuje, poleg standardnih karate vaj, tudi tek. Resnicen namen resnega in napornega poletnega treninga je, da se ga bodo udelezili le predani ucenci, ki so vredni tega sporta. Instruktorji in ucenci bi se morali z njim pripraviti na tezak fizicni in psihicni preizkus in se dvigniti nad ta naporen trening. Vzdrzljivost sodelujocih bo na preizkusu. Svojstven preizkus pa bo bolj v premagovanju samega treninga, kot pa po v povecanju vzdrzljivosti. Karate, v njegovem najsirsem smislu, ne pomeni le obrambe proti cloveskim napadalcem, temvec tudi obrambo pred bolj nedolocljivemu zlu. Pravemu karateistu krepitev duha preprecuje, da bi zapadel pod vplive labilnih in trmastih ljudi. Pomaga mu trdno in odlocno hoditi po njegovi zivljenjski poti. Impresivno razbijanje opek in lomljenje desk je precej nepomembno. Vsak, ki je dovolj mocan, se lahko nauci te spektakularne umetnosti, brez kakrsnega koli znanja karateja. Ceprav je na zacetku nas cilj predvsem obvladati vescino samoobrambe, moramo tekom ucenja siriti nase dojemanje vescine. Sprejemanje karateja kot nacina zivljenja bi se moralo razvijati, s pridobivanjem vse vecje in vecje fizicne spretnosti. Razumevanje filozofije karateja, naredi program ucenja veliko bolj smiseln. Misli, ki jih prej osredotocis na treninge, se bodo obrnile navznoter. Bitke dobljene v glavi, pa bodo omogocale samodisciplino in samoobvladovanje. Karateist bo najvisjo stopnjo dosegel z duhovnostjo. Najvisji cilj je popolna podrejenost telesa duhu oz. zavesti. »Harmonija je vse«, pravi moto Southern California Karate Association, ki se nanasa na iskanje samega sebe in samoizpolnitev. Skratka, clovek ze od nekdaj tezi k obcutkom manjvrednosti, ki se kazejo v ljubosumju, nezaupljivosti in strahu. Ta custva pogosto vodijo v nasilje. Karateist, ki bo dosegel visoko stopnjo popolnosti v tem presenetljivo smrtonosnem sportu, se bo povzpel nad taksno vedenje. Dosegel bo notranjo harmonijo. Vsak, ki je uspel priti do tu, bo vzpostavil notranje ravnovesje in uspel obvladati asocialna custva manjvrednosti oz. vecvrednosti. V obrambi pred agresijo ne bo cutil sovraznih custev do napadalca. Ukrotil ga bo in poizkusal razumeti, kaj ga je pripeljalo do uporabe nasilja. Karate se ne sme uporabljati kot napadalno vescino. Prizadevati se moramo izogniti nasilju, vse dokler konflikt ostaja na nivoju zaljivk. Ce smo kljub prizadevanju za mirno resitev napadeni, poizkusajmo nasprotnika odvrniti z uporabo grobih obrambnih tehnik, ter ostrino in odlocnostjo. Sele potem, ko tudi to ni dovolj, preidemo v oster napad. Vedno si zapomnite, da zmaga v sporu, ki bi se mu lahko izognili, lahko prinese dozivljenjskega sovraznika.
|
|||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||