Svetovno prvenstvo v Avstraliji
22. novembra se je v Avstraliji v Sydneju začelo 11. svetovno prvenstvo v Karateju, pod okriljem svetovne S.K.I.F. organizacije. Nastopa več kot 900 tekmovalcev iz 60 držav. Slovenska SKIF reprezentanca se je odlično uvrstila med najboljše karateiste na svetu. Letošnje svetovno prvenstvo je bilo v znamenju veteranske vrste tako slovenske reprezentance kot tudi drugih reprezentanc sveta. Tako so se veterani pomerili v res močni konkurenci, kar je za dolgoletne mojstre res izziv, pisan na dušo!
Rezultati
KATE EKIPNO VETERANI +150 let
2. mesto DARJAN ROŠKER LOVRENC KOKALJ MLADEN VRTARIČ vsi 5.DAN
KATE VETERANKE 45-49 let
2. mesto JELKA ROŠKER-TRAJBAR 2.DAN
YAKU - SOKU KUMITE +100 let
3. mesto LOVRENC KOKALJ IN MLADEN VRTARIČ
Iz vrst VETERANOV so bili doseženi še naslednji vidni rezultati
KATE POSAMEZNO VETERANI 55-60 let
11. mesto BORIS RIŽNAR 4.DAN
KATE POSAMEZNO VETERANI 45-49 let
9. mesto DARJAN ROŠKER
KATE POSAMEZNO VETERANI 40-44 let
14. mesto ALEŠ KAVKLER 3.DAN
Iz ČLANSKE VRSTE se je naš predstavnik TIMOTEJ KOKALJ 2.dan uvrstil na 11. mesto.
Odlična sta bila tudi MLADINCA in sicer
KATE POSAMEZNO MLADINCI 16-17 let
6.mesto GREGA TERŠEK 1.DAN
KATE POSAMEZNO MLADINCI 18-19 let
7.mesto ROK OJSTERŠEK 1.DAN
Iz dosežkov je razvidno, da ima slovenska SKIF zveza resnično prave mojstre! Naj opozorim, da so veterani vsi Sensei, to pomeni, da so tudi med pripravami za to tekmovanje opravljali trenersko delo v klubih in za reprezentanco, bili organizatorji odhoda reprezentance na Svetovno prvenstvo in ne samo tekmovalci, nad katerimi bi nekdo bedel. Poleg tega so bili nekateri na tekmovanju tudi sodniki.
Res iskrene čestitke vsem tekmovalcem! In tole v razmislek: Naši Sensei so dokazali, da se lahko pomerijo z največjimi mojstri Karateja na svetu in so zelo uspešni! Torej so resnično pripravljeni! Kaj pa učenci? Ste tudi vi pripravljeni sprejemati njihovo znanje? Izziv je na Vas, brez izgovorov!
Ksenija Pevec
Slovenci v Sydneyu na SKIF SP 2012 osvojili tri medalje
Shotokan Karate-Do Internacional Federacija je tokrat organizacijo svetovnega prvenstva zaupala avstralski celini. To je bilo izglasovano na SP v Grčiji 2009 leta. Samo prvenstvo so Avstralci organizirali v olimpijski dvorani v Sydnyu, prelepem mestu, ki je za mnoge ljudi tega sveta nedosegljiv. Olimpijski kompleks zajema ogromno površino in postavljeni objekti živijo, kot, da se bodo športne igre moderne dobe zdaj zdaj zopet pričele. Slovenska SKIF reprezentanca desetih članov je na SP odšla korajžno in z velikimi pričakovanji. Potovanj so bili vsi vajeni, saj v Internacionalni federaciji praktično vse poteka na velikih daljavah. Tokrat je pot vodila najprej v hrvaški Zagreb, Amsterdam in nato v malezijski Kuala Lampur in od tam v Sydney, Avstralija. Svet je lahko zelo velik ali pa zelo majhen. Da bi bilo počutje v Avstraliji čim boljše in malodane domače je že takoj ob prihodu v Sydney poskrbel naš dolgoletni konzul, ki se je v tem prelepem mestu naselil pred petdesetimi leti, gospod Brežnik, ki odlično govori svoj materini jezik in nas je bil seveda zelo vesel. Takoj je povedal, kako je bilo s slovenskimi športniki med olimpijskimi igrami. Slovenci smo na to za nas pomembno prvenstvo odšli en teden pred samim začetkom SP. Prva dva dni smo si na kratko ogledali kje smo, preučili smo prometne povezave do olimpijske vasi – dvorane in že kar takoj smo pričeli z vadbo, v bližnjem parku blizu hotela. V tednu pred prvenstvom so bila na sporedu sodniška preverjanja in seminarji, katerih smo se udeleževali trije slovenski mednarodni sodniki, Shihan Čerič, Sensei Rošker in Sensei Kokalj. Udeležili smo se mednarodnega seminarja mojstrov, katerega je vodil dvainosemdesetletni legendarni mojster Kancho Hirokazu Kanazawa 10.Dan skupaj z visokimi mojstri svetovnega formata vseh celin sveta. Iz evrope je bil prisoten Shihan Masaru Miura 9.Dan, ki živi in dela v Italiji, pozneje pa smo opazili tudi Shihana Asana 9.Dan iz Anglije.
Prvi dan tekmovanj je bil za nas najbolj pomemben saj nas je iz slovenske reprezentance nastopila večina. Na sporedu so bile preizkušnje v veteranskih in mlajših kategorijah. Želeli smo si medalje, saj na SP Slovenci v veteranskih kategorijah še nismo osvojili medalje. Sedaj je bila priložnost. Moška ekipa v katah bi glede na prehojeno pot to lahko naredila. Kokalj, Vrtarič, Rošker. Smo v dobi, ko veterani praktično niso več veterani ampak mladeniči, inštruktorji z veliko izkušnjami. V zbirni sobi smo si lahko ogledali konkurenco. Bili smo na vrsti in prišli so po nas. Na vrsti je bil življenski nastop in opravili smo ga za skupno 2.mesto. Motilo nas je, da nismo videli konkurence, saj so nas po nastopu takoj odpeljali ven iz dvorane. Skupaj smo prišli, šele, ko so končale vse ekipe. Seveda smo bili srečni. Slovenija ima medaljo. No mene je vseeno glodalo koliko so bili prvi boljši od nas. Pač tekma. Ampak, ko to tipkam imam vseeno rosne oči. Na vrsti so bili boji v posamičnih nastopih in sredi dneva osvoji veteranka iz slovenskega prekmurja, Jelka Rošker Trajbar srebrno medaljo pri ženskah. Zaostala je samo za američanko. Zvečer pri podeljevanju odličij smo videli, da so dekleta po štiridesetem zelo lepa. Sedaj sem se spomnil naših deklet, Mateje Breznik, Polonce Hull in Tamare Kokalj, ki so 2006 leta v Tokiu na SP dosegle 2.mesto pri članicah. Pri nastopih posamezno smo veterani večinoma izpadli v polfinalu. Zaradi presenetljivega velikega števila nastopajočih v vseh kategorijah sem dobil občutek, da je meja življenja človeka krepko čez 100 let in da ne bom nikdar na vrsti. Pri mladincih smo imeli v ognju dva mladeniča in sicer, Grega Teršek je v katah 16– 17 let dosegel 6.mesto, kar je odličen rezultat in kategoriji kat18-19 let Rok Ojsteršek 7.mesto. V večernih urah sta v Yakusoku kumiteju, slovenca Lovrenc Kokalj in Mladen Vrtarič za Slovenijo osvojila 3.mesto in se tako vpisala v zgodovino. Drugi dan tekmovanj je nastopal naš edini član v kategoriji moški 20 – 39 let, 21 letni Timotej Kokalj iz Domžal. V prestižni discipli kate moški se je prebil v finale prvih šestnajstih in s kato Unsu dosegel 11.mesto. V kumiteju ni imel tako dobre uvrstitve. Slovenija je na SKIF svetovnem prvenstvu kot ekipa dosegla lep rezultat in z osvojitvijo treh medalij, vzorno zastopala svojo državo. Vsi trije sodniki so delo opravili z odliko že na testiranju sodnikov, kar so potem dokazovali z vlogami glavnih sodnikov na tatamijih.
Avstralska zveza je prvenstvo organizirala odlično predvsem pa zelo disciplinirano Urejeno je imela sodniško strukturo in napredek se je videl po redu ob samih tatamijih. Po letih pripravljanj in teže odhoda v Sydney je samo prvenstvo prišlo zelo hitro in prav tako minilo. Vse skupaj bi lahko opisali kot lebdenje v zraku. Finančna situacija v Sloveniji je katastrofalno slaba, posluha ni nikjer in so si športniki v večini vse stroške pokrili sami ali z minimalnim prispevkom klubov katerih člani so. Torej z delom. Dosežki katere so športniki dosegli so vrhunski in kot ponavadi tudi v borilnih športih nič kaj nagrajeni, kar v bistvu niti ni tako pomembno saj vsakdo išče svoje mesto pod tem soncem.
Zadnje tri dni so nas naši znanci v tej daljni deželi prav lepo pogostili in nam praktično pokazali vse lepote mesta in okolice. Čudovite plaže, narava, živali, parki, arhitektura v sami divjini in prečudoviti ljudje, ki se imajo lepo kljub multinacionalnosti. V peskovnikih in na igriščih se igrajo otroci vseh ras in barv. Avstralija je svet zase in takšna je tudi njihova ekonomija in plačilna sposobnost. Prvi dan po tekmovanju nas je gostila praktično vsa slovenska naveza – društvo slovencev. Dan, ki ga je za nas organiziral slovenski konzul gospod Brežnik je bil prečudovit. Zjutraj je prišel po nas in nas odpeljal v Slovensko cerkev k maši, med Slovence in Slovenke. Po maši smo jim pokazali naše medalje in z njimi prav veselo ob potici poklepetali. Sledilo je kosilo v slovenskem domu v Sydneyu. Med vožnjo smo poslušali radio, namenjene minute, ki jih imajo slovenci na razpolago. Gospodična Tania Smrdel odlično vodi oddajo za naše rodnjake. Poslušali smo o svojem uspehu in kako bomo preživeli dan med svojimi Slovenci v Sydneyu. Naši rojaki imajo Sydneyu lep kulturni dom, ki so ga postavili na zemlji, ki so jo kupili in se imajo s kom pohvaliti, predvsem pa so med seboj zelo prijatli. Novice iz slovenije prejemajo redno in jih za našo ljubo državico zelo skrbi.
Drugi prosti dan nas je naokoli vodila prijateljica Ljubica, ki že desetletja živi v Sydneyu in je po rodu iz Novega Sada, Srbija. Nad nami je bila zelo navdušena in nam je Sydney razkazala kar peš. Z avtobusom smo se odpeljali na rob mesta in cel dan pešačili ob morju, med drevesi in vse kar spada zraven. Tukaj mislim predvsem na res velike kuščarje, videli smo tudi votline domovanja staroselcev aboridžinov. V Avstraliji je narava v primerjavi z Evropo vse x10. V enem od prekrasnih zalivčkov smo se tudi naplavali. Res nam je pokazala pravo sliko mesta, ki je vpeto v naravo, v morje in reke. Ja tudi po reki smo se peljali, s katere je bil prav zanimiv pogled na primestje in industrijo postavljeno skoraj v močvirje. Reka se zelo hitro spremeni v morski zaliv v katerem sta operna hiša in most Harbour Bridge kljub oblačnem vremenu zelo zanimiva.
Makedonec, mojster Karateja 8.Dan, ki že 40 let živi v Sydneyu in prav dobro pozna Slovenijo posebno Jesenice, gospod Živko Delevski nas je naslednji dan zgodaj zjutraj naložil v kombi in nas najprej odpeljal v svojo pekarno kruha in ostalih žitnih izdelkov, kjer nas je vljudno pogostil nato pa odpeljal v notranjost Avstralije, do znamenitega parka Blue Mountains. Gorat predel, ki je znan po zgodbi treh sester, ki so se odpravile na piknik in se nikdar vrnile. Tam smo poskusili meso kenguruja in krokodila. Neverjetno bogata narava. Isti dan popoldne smo si ogledali tudi obalo pacifika, ki je roko na srce res dinozavrska. Videli smo kraj, kjer se je prvič izkrcal kapitan Cook. Zvečer smo ob morju imeli bogato morsko večerjo in mojster Živko nas je povabil v svoj dom ob pacifiški obali.
Ob odhodu sta nas na poti domov na letališču pospremila veliki Slovenec v Sydneyu gospod Brežnik, ki upa, da ne bo več dolgo konzul in mojster Karate-Do športa Živko Delevski 8.Dan po rodu iz Gevgelije. Pot domov je bila dolga. Malezijske stevardese so zelo lepe, prijazne in so se prav rade spustile v klepet. Iz poletja smo se vrnili v zimo in slovensko realnost. Tudi v Sloveniji je prelepa narava. Kaj pa prebivalci? Karate šport je lep in razdeljen na kar nekaj svetovnih federacij. V SKIF svetovni zvezi Slovenci dosegamo visoke uvrstitve. z velikim srcem. Toliko o Avstraliji iz moje strani. Lahko bi še veliko napisal. Mogoče kdaj drugič.
Lovrenc Kokalj
